Sin je igral klasično kitaro v določeni glasbeni šoli. Leta so minevala in opazila sem, da mu igranje kitare sicer gre, le da se nič novega ne nauči. Ko sem ga vprašala, če ga igranje kitare še veseli, mi je povedal, da zelo rad igra, vendar mu je na vajah dolgčas. To pa je bil trenutek, ko sem videla, da moram odreagirati. Zakaj bi jaz plačevala vsaki mesec, če pa se sin ne nauči skoraj nič več. Tako sem začela iskati nekoga, ki bi mojega sina učil kitaro. In sem ga našla. Našla sem moškega, ki je imel svoj bend. Pripravljen je bil, da moj sin pride do njega in da skupaj vidita, kako mu gre igranje kitare.
Že po nekaj urah učenja, mi je učitelj povedal, da moj sin resnično obvlada in da ga bo učil še naprej. Tako se je sin v dveh mesecih naučil ogromno. Prišel pa je trenutek, ko je učitelj predlagal električno kitaro. Jaz sem sicer bila malo skeptična, da je to prehitro. Vseeno sem mu električno kitaro kupila, ker sem zaupala učitelju.
Danes vam lahko povem, da sin še vedno igra obe kitari, tako klasično kot električno. Učitelj je nad njim navdušen in sigurno ga čaka lepa prihodnost v glasbi, če bo tako nadaljeval. Seveda sem pomislila na to, kaj bi bilo, če bi še vedno hodil na ure kitare, kjer se je učil prej. Prepričana sem bila, da bi enostavno odnehal. Sedaj pa imam doma sina, ki resnično dobro igra na kitaro in v enem letu se je naučil ogromno. Ponosna sem nase, da sem pravi čas odreagirala in mu poiskala novega učitelja in na njega, ker tako dobro igra.